Na svetovnem prvenstvu v tekmovanju s toplozračnimi baloni na Madžarskem sem zasedel kar solidno 57. mesto od vsega 118. tekmovalcev. Na tem elitnem tekmovanju z baloni sta prvi dve mesti zasedla američana 1. Paul Petrehn ter 2. Nick Donner, na 3. mestu je bil Stefan Zeberli. Vsi dosegajo vrhunske rezultate že vrsto let. Od 4ih slovenskih pilotov na tekmovanju, pa sem bil najboljši. Z znanim slovenskim balonarjem Avije Šornom sva sodelovala ekipno, vendar pa sem na koncu naredil manj napak in ga prehitel za 3 mesta.

Dogodivščina je bila zelo pestra že pred samim začetkom tekmovanja. Dva dni pred odhodom je bilo potrebno menjati fuč akumulator v avtu, čeprav še ni bil star. Ob odhodu iz Ljubljane sem na obvoznici povozil žebelj in takoj je bilo potrebno zaviti do bližnjega vulkanizerja po injekcijo. Preostanek 700km poti do Debrecena na SV Madžarske je zato minil bolj mirno. Tudi s penzionom nismo imeli nobenih težav, kar se nam je leto poprej recimo dogodilo, ko so nam opolnoči pred nosom zaprli vrata in smo morali prespati v avtu. Mi pa je zato že naslednji dan avtomat požrl bančno kartico, ker nikakor ni hotel izplačati maksimalnega zenska dviga nekje 170 EUR preračunano v madžarske forinte. No, pa da se vrnemo nazaj k letenju. Prve dva dni smo imeli lepo vreme in smo naredili 4 poizkusne polete. Tekom tekmovalnih dni, smo imeli bolj vetrovno in oblačno vreme, tako da smo izpeljali samo 6 od 11 načrtovanih poletov.

Ker je bilo balonov ogromno za tak tip tekmovanja, je bila na štartu in na posameznih ciljih kar gneča in pogosto se je zgodilo, da sta se dva balona dotaknila s tkanino. Tako je bilo tudi taktično pomembno kakšno pozicijo doleta si izbral, da se ti ni bilo potrebno preveč umikati drugim balonom. Pravilo je namreč tako, da se mora zgornji umakniti spodnjemu balonu in s tem prepreči, da bi prišlo do trčenja. Seveda te vsak umik lahko stane dobre smeri doleta, spet po drugi strani pa ne smeš leteti prenizko, saj so na tleh tudi druge ovire. Vsak drugi polet smo se morali tudi dvigniti do višine 2700m, da smo lahko dosegli vse začrtane cilje in se potem pred cilji strmoglavno spuščati proti njim. Na tarčo na cilju je namreč potrebno odvreči marker, kos lahko obtežene tkanine, kar je iz velike višine nesmiselno, saj ti ga odnese veter.

Po vsakem poletu me je na tleh pričakala zemeljska ekipa, dostikrat pa sem jo moral še počakati, da se je po nemogočih in neprehodnih poteh prebila do mene. Območje okoli Debrecena je kot nekakšno barje, vendar madžari ne poznajo makedamskih cest, imajo le zvoženo zemljo oz. mivko. Ker je bilo vse skupaj zelo namočeno, je bilo potrebnega kar nekaj poguma, da si se s štirikolesnikom in prikolico zadaj zapodil v pol metra razbrazdane globoke blatne luže. Svoje tekmovanje ocenjujem kot solidno za tak rang. Glede na to, da sem še mlad, se v tekmah šele kalim. Začel sem dobro, saj sem bil po prvih dveh poletih na 40. mestu, potem pa sem nekje v tretjem poletu pri eni izmed nalog naredil večjo napako in takoj padel na 85. mesto. Nato sem z vztrajnimi dobrimi leti priletel pod polovico na 57. mesto. Razlike v točkah so res majhne in napake si praktično ne smeš privoščiti. Veselim se že tekem državnega ranga naslednje leto in seveda evropskega prvenstva v Španiji naslednjo jesen.